Šolsko novinarstvo

Živijo, ti, ki kukaš!

Rad bereš časopise, revije, poslušaš radio ali enostavno brskaš po spletnih straneh? Če si trikrat odgovoril z DA, potem si na pravi strani. Tu boš lahko prebiral in si ogledoval različne vsebine, ki jih bomo zate pripravljali šolski novinarji, člani izbirnega predmeta šolsko novinarstvo. Za nas velja, da smo zelo radovedni in vedno polni idej, a vedi, da bomo zelo veseli tudi, če se nam boš pridružil in nas razveselil s kakšnim nasvetom ali idejo.

Čim večkrat pokukaj k nam!

                                           

KULTURO ZAJEMALI Z VELIKO ŽLICO

V torek, 12. 3. 2013, smo se udeležili Kulturnega bazarja, ki je potekal v Cankarjevem domu. Po obisku dežele Josipa Jurčiča, smo se čez most Leonarda da Vincija odpravili še v glasbeni svet, pokukali na gledališki oder in zaplesali v ritmu afriškega bobna. Na koncu pa je prišlo tisto najboljše. Preizkusili smo se pred kamero in mikrofonom oddaje Infodrom, otroške in mladinske oddaje na RTV, ter se odpravili na pravo malo popotovanje z Radiem Študent.

Pozdravljeni v oddaji Infodrom!

Glejte, Janja je na televiziji!

Kaj ti je na Kulturnem bazarju najbolj všeč?

Na televiziji sem!

Plesalka ni mogla uiti zvedavi ekipi novinarjev.

                                            

PRIJAZNOST SE VRAČA

Na eni izmed ur smo si ogledali spot in dobili zanimivo nalogo. Vsak izmed nas je moral spot komentirati na ušesom čimbolj privlačen način. Naloga je bila kar težka, saj je spot prava mala zgodba. Svoje delo je najbolje opravila komentatorka Tinkara, ki je spot komentirala takole:

Vsak dan nekdo pade, joče, je osamljen – potrebuje nekoga, da ga pobere. Nekoč bomo tudi mi želeli, da bi kdo opazil, da ga potrebujemo in bomo veseli, če nam bo ponudil pomoč. Takrat bomo tudi mi odprli oči za druge in jim pomagali, če bomo videli, da bi jim lahko. Lepo je videti nasmeh, ki smo ga zarisali na obraz osebe, ki je morda naš prijatelj, znanec ali pa popolnoma neznana oseba. Lepo je vedeti, da smo nekomu polepšali dan; morda je bilo to za nas mimogrede, ampak oseba, ki smo jo razveselili, bo naslednji korak naredila srečna, ker je spoznala, da so na svetu še vedno dobri ljudje, da nikoli nismo povsem sami. Vsaka malenkost lahko nekomu pomeni več, kot marsikatero, še tako drago darilo. Tako kot mi bo odprla oči za potrebe ali želje drugih in uslugo, ki smo ji jo naredili morda že v naslednjem trenutku lahko vrnila nekomu, ki jo bo potreboval. In naslednja oseba bo ponudila pomoč drugi, druga tretji, tretja četrti.

Nekega dne bomo vsi imeli nekoga, ki nam bo dež s svojim soncem spremenil v mavrico. Ko nekomu pomagaš, mu pokažeš, da je – čeprav je morda druge rase, narodnosti, starosti – nekaj posebnega, dragocenega. Na vsakem koraku, v vsakem trenutku lahko nekomu polepšamo dan, poskrbimo, da bo že tako lep dan še lepši, osebi vlijemo upanja, samozavesti in hkrati pomagamo tudi sebi, saj se, ko nekoga osrečimo, počutimo bolje tudi sami. Včasih lahko naše dejanje nekoga reši iz čustvenega dna in nam bo za to močno hvaležen. Uslugo, ki smo mu jo naredili bo prenesel na naslednjo osebo. Svet bo lepši, varnejši, manj boleč.

In vsaka usluga se nam bo nekoč povrnila. Če ne danes, pa jutri. 

Povezava do videospota: http://www.youtube.com/watch?v=nwAYpLVyeFU

                                           

Z BELEŽKO IN SVINČNIKOM V ŽEPU NA RTV  

Nihče, ki se namerava resneje ukvarjati z novinarstvom, ne hodi po svetu brez beležke in svinčnika. To je osnova! Prav tako kot tudi obisk nacionalne televizije in radia. Tako smo se tudi mi odpravili na Kolodvorsko cesto 2 in pokukali na RTV, da bi o televiziji in radiu izvedeli še kaj novega.

In ni nam bilo žal, saj smo večino časa začudeno opazovali, kaj se dogaja okrog nas. Res smo bili veseli, ker smo lahko bili del zgodbe tistega dne …

     

Kdo bo vodil današnjo informativno oddajo?

A sem v etru?

     

Čudili smo se in občudovali – eni gumbke, drugi novinarje.    

To je pa res velik orkester!

Ni prave novinarske ekipe brez dečka s piščalko.

                                           

INTERVJU Z MOJIM OČETOM, RADIJSKIM NOVINARJEM

Vsak dan pripravljen na nove izzive

Moj oče je Boris Žgajnar, novinar na Valu 202. Kot pravi, je radijsko delo polno adrenalina in prijetnih presenečenj. Poleg glasu, ki ga uporablja kot orodje za delo, je pomembno tudi znanje. Kako poteka njegovo novinarsko delo, sem ga vprašal kar doma.

Zakaj si se odločil za delo na radiu?

Za delo na radiu sem se odločil, ker je, tako kot vsako novinarsko delo, zelo zanimivo. Omogoča spoznavanje številnih ljudi, različna okolja in področja delovanja. To seveda pomeni, da se vsak novinar intenzivno uči vsak dan. Lahko se seveda specializiraš na določenem področju in aktualna dogajanja spremljaš vsak dan. Če je, recimo, tvoje področje gospodarstvo, potem spremljaš trende gibanja delnic na svetovnih borzah, gospodarsko politiko in spremembe zakonov na tem področju, se srečuješ z gospodarstveniki, podjetniki, obrtniki. Če pa je področje tvojega novinarstva širše, te zanimajo številne aktivnosti na različnih področjih, od športa in glasbe do šolstva in zdravstva. Sam se pri delu ne omejujem in opravljam novinarsko delo širše. Poleg tega je radijsko novinarstvo še toliko zanimivejše, saj s pošlušalci komuniciramo bolj osebno. Za sporočanje informacij namreč uporabljamo svoj glas. Zelo pomembno je tudi timsko delo.

Kako poteka delo na radiu?

Vsako jutro imamo v redakciji sestanek, na katerem se pogovorimo o dogodkih tistega dne in si razdelimo delo. Vsak dan me čaka kaj novega, ker se pripravljam na novinarske konference in pogovore, intervjuje z različnimi strokovnjaki … Ker vse pogovore s snemalnikom posnamem, je potrebna tudi tehnična obdelava posnetka, tekst, ki ga pripravim, pa preberem v studiu. Vse skupaj se nato obdela in shrani v računalnik. S posebnim programom potem celoten posnetek (prispevek) objavim v radijskem etru. Poleg tega skrbim za pripravo rednih oddaj, ki so na sporedu vsak teden. Te pripravljamo skupaj s kolegi. Veliko se pogovarjamo o tem, kako naj bodo zasnovane in oblikovane, na programu pa kot urednik skrbim tudi za nemoteno delovanje vseh ostalih vsebin.

Kako se ti lotiš intervjuja?

Na osebo, s katero se bom pogovarjal, opravil intervju, se najprej dobro pripravim. To pomeni, da o njej izbrskam čim več informacij, se seznanim z delom, ki ga opravlja, predvsem pa me zanimajo vsemogoče malenkosti, na prvi pogled nepomembnosti, ki jih preberem o sogovorcu. Prav te največ povedo o človeku. Nikoli se na intervju ne pripravim v tolikšni meri, da bi osebo spoznal v celoti že pred pogovorom. Prav skozi pogovor, intervju, odkrivaš dimenzije sogovorca in se z vprašanji odzivaš sproti glede na odgovore, ki jih podaja. Če intervjuvam, denimo, glasbenika, ga ne vprašam, kakšno glasbo igra, temveč me zanima, koliko mu pomeni odziv publike. To je pravzaprav eden od čarov novinarskega dela.

Koliko pa tebi pomeni odziv poslušalcev na tvoje delo?

Toliko kot pravemu glasbeniku pomeni pozitiven odziv publike na njegovo glasbo, toliko tudi radijskemu novinarju pomeni odziv poslušalcev na njegovo poročanje. Poslušalec je namreč vedno na prvem mestu. Vsaka oddaja, prispevek, ki ga naredim, je narejen za poslušalca in on je edino merilo kakovostnega dela. Če je z mojim delom zadovoljen poslušalec, potem sem z njim zadovoljen tudi sam. Potem pridejo na vrsto šefi.

Po čem se delo na radiu razlikuje od pisanja za časopis?

Radijski novinar za svoje delo uporablja izključno tonski zapis, medtem ko časopisni za sporočanje uporablja zapisane besede. Tudi na radiu si veliko prispevkov sicer pripravimo v tekstovni obliki, tekste potem preberemo, vse sogovornike pa posnamemo in uporabimo avdio zapis. Veliko manj je torej pisanja in več govorjenja.

Kdo lahko postane novinar na radiu?

Vsak, ki ga delo novinarja zanima in veseli. To pomeni, da je vsak dan pripravljen na nove izzive, da mu ne zmanjka vedeželjnosti in je pripravljen na vedno nove izzive. Postavljanje vprašanj je bistveno, vedno je v ospredju beseda »zakaj«. To je prvi pogoj, obstaja pa tudi drugi. Ker je radio poseben medij, ki ga zaznamuje glas novinarja, je dobro, da je barva glasu prijetna, predvsem pa je pomembno, da nimaš neodpravljive govorne napake. To je pravzaprav edina omejitev. Vse ostalo se lahko nauči.

Kakšna izobrazba je potrebna?

Potrebna je univerzitetna izobrazba, torej visokošolska diploma. Ni nujno, da končaš fakulteto za družbene vede, smer novinarstvo, tvoja diploma je lahko tudi z druge družboslovne ali naravoslovne smeri. V novinarstvu je namreč veliko znanja povezanega s priučenim delom, zato je izobrazba zgolj pogoj za čim širše splošno znanje.

Spraševal: Timon Žgajnar

                                           

ŠE PO KONČANEM ŠOLANJU RADA OBIŠČE ŠOLSKO POSLOPJE

Učiteljica Silva Bajželj poučuje na naši šoli že dolgo. Učenci jo imajo za dokaj strogo učiteljico, ki ima rada mir pri urah, in jo precej spoštujejo. Tudi ona ima svoje ‘varovance’ rada in si želi, da bi imeli čim lepše medsebojne odnose. Njen poklic ji po njenem mnenju ustreza in je z njim zadovoljna, ker pa so, ne samo mene ampak tudi druge, zanimale podrobnejše informacije, mnenja in opažanja o njenem poučevanju, sem ji zastavila nekaj drobcenih vprašanj, na katera sem dobila res pozitivne in razveseljive odgovore.

Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice?

Za poklic učiteljice sem se odločila, ker mi je delo z otroki všeč, ker mi je všeč, da lahko posredujem svoje znanje, ker me zanima življenje otrok, ker me zanima, kaj je z njimi, ko zrastejo, kako napredujejo, kako živijo, ali so želeni poklic dosegli, ali uživajo v svojem poklicu … To me zanima in to želim dati mladostnikom skozi učni proces.

Kako dolgo že poučujete?

Poučujem že 36 let.

Zanima me, kaj je za Vas najbolj moteč dejavnik pri Vašem poklicu?

Najbolj moteči so neposlušni, nezvedavi in učenja neželjni otroci.

Kateri je Vaš najljubši dogodek, ki se je zgodil med Vašo uro?

Imam več najljubših dogodkov, ki se dogajajo vsako leto – ko učenci izdelajo razred, ko nimajo popravnih izpitov, ko so na valeti, ko se pozdravljajo in jih čez čas srečam na ulici ter mi povedo, da so dosegli svoj cilj, da so si izbrali poklic, ki je za njih pravi in v njem uživajo, ter da so v življenju srečni.

Ali ste poučevali tudi na kakšni drugi šoli, ne samo na Osnovni šoli Hinka Smrekarja?

Učila nisem, sem pa imela v času študija nastope na gimnazijah, osnovnih šolah, drugače pa sem štiri leta opravljala delo pri sindikatu, in sicer kot sekretarka Mestne občine Ljubljana.

Kakšen je Vaš odnos do učencev?  

Z učenci poskušam vzpostaviti tovariški, človeški odnos, pričakujem, da me sicer tudi malo spoštujejo, ampak si želim, da bi bil odnos še vedno takšen, da bi učenec vedel, kaj učitelj od njega pričakuje, kaj lahko in česa ne. Predvsem, da se na nek način lepo razumeta.

Kaj pa pričakujete od svojih učencev med uro? Kakšno vedenje Vam najbolj ustreza?

Želim, da bi bilo med uro mirno, da bi bili učenci sorazmerno tiho, če jih ničesar ne vprašam, da delajo, da poskušajo od ure čim več odnesti, da poslušajo, da med urami ni norčevanja ipd.

Ali Vam je lažje poučevati starejše ali mlajše učence?

Starejše.

Zakaj pa?

Ker se mi zdi, da so že bolj odgovorni, da bolj razumejo snov, da razumejo tudi moj hec, če se kdaj pošalim.

Ali se Vam je že kdaj zgodilo, da ste si želeli nemudoma prekiniti delo na šoli?

Nikoli.

Ali ste se za ta poklic odločili sami ali Vas je zanj navdušil kdo drug?

Za ta poklic sem se odločila čisto sama. Že ko sem bila čisto majhna, ko še nisem hodila v šolo, sem imela vse vaške otroke skupaj pred hišo, kjer smo se učili, spoznavali drevesa, liste, sadje … Že takrat sem si izbrala ta poklic in ga z veseljem opravljam že vseh 36 let.

Ali se je kdo od Vaših družinskih članov ali nekdanjih sošolcev odločil za ta poklic in s tem pripomogel k temu, da ste se na koncu  za ta poklic resnično odločili?

Ne, ko sem se odločila, sem bila edina v družini, edina v vasi, ki se je sploh odločila za študij v Ljubljani, meni pa je sledil tudi brat, ki prav tako poučuje v Ljubljani.

Kateri predmet pa?

Biologijo.

Pri koliko letih se je pojavila ideja o poučevanju?

Kot sem že povedala, sem bila takrat še resnično majhna … recimo okoli 4, 5 ali 6 let.

Ali Vas poučevanje veseli?

Da, poučevanje me zelo veseli.

Spraševala: Tinkara Vukadinović Kastelic

                                           

KDO VE, KAJ PRAZNUJEMO 15. SEPTEMBRA?

Velik pomen nosi ta praznik predvsem za Primorce, v osrednji Sloveniji pa ga vse prevečkrat spregledamo. Praznike namreč ponavadi zelo radi povezujemo z dela prostimi dnevi, kar pa ta praznik ni. A 15. september je zagotovo datum, ki si zasluži našo pozornost, saj je še kako pomemben za zgodovino našega naroda. In čeprav na ta dan domala cela Slovenija pozabi, da bi lahko ostala brez velikega dela Primorske, moramo temu prazniku dati priložnost za to, da zaživi.

Mi smo se tega pridno lotili. Pobrskali smo po spletu, preleteli knjige in časopise ter izvedli celo pravo malo anketo.

Naši novinarki Urški se je namreč zdel ta praznik zelo nepoznan in je hotela raziskati, kakšno je njegovo poznavanje med prebivalci glavnega mesta. In kaj je ugotovila?

Od 25 ljudi, ki jih je vprašala, ali poznajo ta praznik, ga ni poznal prav nihče. Dva sta bila pri ugibanju sicer zelo blizu, nekaj pa jih je zanj slišalo prvič. Torej je ugotovila, da je na ljubljanskih ulicah prepoznavanje 15. septembra kot praznika zelo slabo.

Kljub slabim rezultatom Urškine ankete pa smo novinarji le prišli do pravih podatkov. Letos je bilo 15. septembru v medijih namenjenega celo malo več prostora, saj so Primorci praznovali 65-letnico.

15. septembra 1947 je namreč prišlo do podpisa pariške mirovne pogodbe in z njo vrnitve Primorske k matični domovini – takratni Jugoslaviji, ali če želite, današnji Sloveniji. Prizadevanja Primorcev za priključitev k matičnemu narodu so se sicer začela že takoj ob italijanski zasedbi jeseni 1918.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja